duševno

duševno
dȕšēvno pril.
DEFINICIJA
kao onaj koji ima dušu, na način onoga koji ima dušu, kao onaj koji se zna smilovati [postupiti duševno]
ETIMOLOGIJA
vidi duša

Hrvatski jezični portal. 2014.

Игры ⚽ Нужно решить контрольную?

Look at other dictionaries:

  • dušéven — vna o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov; duševni razvoj, ustroj otroka; duševne bolezni, motnje; duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • invàlīd — m 〈G invalída〉 onaj koji ima od rođenja ili kao posljedicu ozljede ili bolesti tjelesno ili duševno oštećenje ∆ {{001f}}∼ rada onaj kojem je tjelesno ili duševno zdravlje narušeno na radnom mjestu ili u radnom procesu; ratni ∼ onaj kojem je… …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • invalid — invàlīd m <G invalída> DEFINICIJA onaj koji ima od rođenja ili kao posljedicu ozljede ili bolesti tjelesno ili duševno oštećenje SINTAGMA invalid rada onaj kojem je tjelesno ili duševno zdravlje narušeno na radnom mjestu ili u radnom… …   Hrvatski jezični portal

  • občútje — a s (ȗ) 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina ♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • otròk — ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • právi — a o prid. (ȃ) 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pripráviti — im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj ima vse potrebno, je v primernem stanju za kak namen: pripraviti mizo za kosilo, sobo za goste; pravilno pripraviti meso za pečenje; pravočasno pripraviti oder za predstavo; skrbno… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razpoložênje — a s (é) navadno s prilastkom 1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sprostíti — ím dov., spróstil (ȋ í) 1. narediti, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sprostiti vrv, vzmet; ob odjugi so se veje sprostile izpod snega / knjiž. stražar je jetniku sprostil roke odvezal; snel lisice 2. narediti, povzročiti, da postane tkivo,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • srcé — á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70 krat na minuto;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”